Skrivnostna avtorica velikih uspešnic v štirih esejih ponudi vpogled v izvor svojega pisanja. Piše o literarnih vplivih, notranjih bojih in tem, kako se je oblikovala kot bralka in pisateljica.

Čeprav o pisateljici, ki piše pod psevdonimom Elena Ferrante, ne vemo skoraj ničesar, nas v zbirki esejev, morda nekoliko paradoksalno, pripusti karseda blizu in nam dovoli pokukati v srž svojega literarnega ustvarjanja. V štirih esejih, spisanih v značilno ferrantejevskem slogu, pripoveduje o oblikovanju lastnega bralskega in pisateljskega jaza, o tem, kako se podobe pretakajo v misli in nato v jezik, o vseh naporih, s katerimi se pri tem sooča, o snovanju neapeljskega cikla ter ne nazadnje o pisanju z roba in čez rob. Pri tem eruditsko črpa iz svetovne književnosti in prepleta misli Virginie Woolf, Emily Dickinson, Gertrude Stein, Ingeborg Bachmann ter mnogih drugih. Avtorica zapiše: »Da bi se uprle slabemu jeziku, ki zgodovinsko ne namerava sprejeti naše resnice, moramo mešati in spajati svoje talente, niti vrstica se ne sme izgubiti v vetru. To zmoremo.«

Dela Elene Ferrante so prevedena v več kot štirideset jezikov. V slovenščini lahko beremo njen celotni romaneskni opus, v katerega sodi tudi neapeljski cikel, ki je pomembno zaznamoval svetovno literarno krajino zadnjih dvajsetih let. Avtorica, ki je izjemno mednarodno odmevnost doživela z romani, se slovenskemu bralstvu tokrat prvič predstavlja z zbirko esejev.