V svojem prvencu nam avtorica z blago ironijo in veliko mero naklonjenosti približa kamp, to nadvse priljubljeno poletno počitniško mravljišče. Življenje v prikolicah in šotorih ima svoja pisana in nenapisana pravila, še posebno, če je kamp namenjen le nudistom. Dolgoletni pavšalisti se med seboj poznajo, imajo ustaljene navade, baldahine, ograje, zabave in zeliščni liker FKK, postajajo si podobni ne glede na nacionalno pripadnost. V oči bodejo prišleki ali pa tisti, ki odstopajo od ustaljenih vzorcev. Med njimi sta tudi Ana in Iva, mama in hči, ki se jima je s smrtjo moža in očeta življenje obrnilo na glavo. Kampisti so bili vznemirjeni. Vstajali so z ležalk, se nehali zvirati po supih, nekateri so si hiteli prižigat cigarete. Povsem nepovabljena se je pomolu približevala novodobna jahta, na njej pa oblečeni ljudje. Dva sta stala na premcu in zrla proti pomolu, kjer so mrgolela gola telesa. Črna jahta ostrih linij, s katere se prav gotovo nikoli ni slišal komad Gente di mare, se je zdela kot grožnja, v glavah najbolj vznemirjenih kampistov celo kot vojna napoved. Motor na jahti se je ustavil, tiho se je zibala v zalivu, kot da se ne bo nikoli več premaknila. Nudisti so se postavili eden ob drugega na pomol, spominjali so na živi zid. Čez travnik je tekel Boris, kroksi so se mu pogrezali v rdečo zemljo.