Roman Nekropola (1967), osrednje delo Borisa Pahorja, enega najvplivnejših slovenskih književnikov v 20. on 21. stoletju, sodi med redka dela, ki se vzdigujejo iz avtentičnega zapisa v vrhunsko književnost in zmorejo z neizmerno močjo sicer preprostih besed priklicati resnico o nasilju, ki je ukinilo v človeku najmanjšo sled človeškosti. Pahor je preživel predvojne in vojne zločine in koncentracijska taborišča, da bi pričal o tem. Po prevodu Nekropole v nemščino so ga označili za »pisatelja svetovnega ranga …« in ga postavili ob bok Primu Leviju, Marguerite Duras in nobelovcu Imreju Kertészu.