Avtor v romanu, ovenčanem z glavno islandsko nagrado za književnost, s humorjem, poezijo in nežnostjo do človeških slabosti raziskuje vprašanje o samem bistvu življenja. Življenje v mali islandski vasici s samo štiristo prebivalci se nekaterim morda zdi na moč enolično. Ljudje, ki preživljajo dolge in temne zime blizu polarnega kroga, so stalno v nevarnosti, da obtičijo v malomeščanski letargiji. A včasih oddaljenost od svetovnega vrveža odpre naša srca in sanje, neskončna svetloba islandskega poletja in večna zimska noč pa spodbudita k raziskovanju. Tako vasica na samem skrajnem zahodu Islandije postane mikrokozmos starodavnega konflikta med človeškimi željami in usodo, med mejami resničnosti in krili domišljije.