Prej varna družinska okolja se spremenijo v bojišča nesoglasij, posamezniki pa se vse bolj spreminjajo v skrajne različice samih sebe. Ali bodo Tjaša, Andrej, Petra in Jurij našli dovolj kompromisov, da bodo ostali na skupni poti? Tjaša in Andrej sta zakonski par v poznih tridesetih z dvema majhnima otrokoma. Ona je zaradi novega virusa povsem prestrašena; razkužuje celo jogurtove lončke iz trgovine, družino pa bi najraje zaprla v hišo in pozabila na ves svet. Andrej ima o družbenem dogajanju povsem nasprotno mnenje, do ukrepov je skeptičen in v njih vidi družbeno prevaro, nerazsodno omejevanje človekovih pravic in zavajanje javnosti. Petra in Jurij sta povsem drugačen par. Jurij je alkoholik, ki ga epidemični ukrepi ne zanimajo; razpet je med skrbjo za bolno mater in ugajanjem Petri, ki zahteva od njega spremembe in mu postavlja ultimate. Petra, učiteljica razrednega pouka, je ujeta v nenehno upanje, da se bo partner spremenil, poleg tega je pri osemintridesetih zaradi biološke ure že čisto v paniki. Glavno sporočilo knjige je relativnost vsega: vsak ima o dogajanju svojo resnico, zaverovan v svoj prav pod represivnimi ukrepi postaja skrajna različica samega sebe, na družbeni ravni pa ni nikakršnega soglasja o tem, kaj se pravzaprav dogaja. »V Sloveniji je torej preklicana epidemija. Državo v znak zmage preletavajo vojaška letala. Homo sapiens s čustvi paleolitika, institucijami srednjega veka in tehnologijo Boga je premagal virus. In ker je sedaj vsega konec, bomo spet zaživeli svobodno. Torej tisti, ki smo v tem času imeli občutek, da so nam svobodo neutemeljeno odvzeli. Tisti pa, ki smo se z ukrepi strinjali, z izgubo svobode tako ali tako nismo imeli problema, ker so nas ukrepi ščitili pred okužbo. Če bo res drugi val, pa kaj zato. Saj tako ali tako ne bomo nikoli zares vedeli, ali je bil virus nevaren, ali so nas le zavajali.«