Roman Dan spomina je časovno umeščen v leti 1938 in 1939 ter črpa navdih iz graščine Koča vas, v kateri so v tridesetih letih 20. stoletja dalj časa bivali in ustvarjali nekateri slovenski literati, med njimi Oton Župančič, ki je tam prevajal in se reševal iz dolgotrajne ustvarjalne krize, in Josip Vidmar, ki je takrat stanoval v sosednji sobi in tudi pisal. Roman, katerega junaki so izmišljeni, se posveča temi ustvarjanja in ljubezni, pri tem pa poleg literature zajame še gledališče: glavni junak je dramaturg, in glasbo: ena od junakinj je klasična pianistka, ki začne igrati v džez orkestru. V ozadju ubadanja z umetnostjo in zapletenih odnosov med nastopajočimi osebami, ki poganjajo dinamično zgodbo, divja velika zgodovina, ki vdira v zasebno življenje junakov in od njih vse bolj oblastno zahteva, da se do nje opredelijo in angažirajo.