Po drugi svetovni vojni je Komunistična partija Jugoslavije poskušala ustvariti novo skupno identiteto in z »mehko« nacionalno gradnjo preoblikovati državo, kulturo, jezik in vsakdanje življenje. Toda v začetku šestdesetih let je sledil preobrat: ideja jugoslovanskega talilnega lonca je bila opuščena, posledice pa so sprožile nove narodne preporode pod socializmom. Jugoslovanska ideja se razvije iz ilirskega gibanja 19. stoletja, ki je poudarjalo kulturno in jezikovno sorodnost južnih Slovanov. V prvi polovici 20. stoletja se oblikuje koncept integralnega jugoslovanstva, ki zagovarja enoten jugoslovanski narod. Ta model pa naleti na odpor zaradi močnih nacionalnih identitet (slovenske, hrvaške, srbske itd.). Komunistična partija Jugoslavije sprva podpira pravico narodov do samoodločbe, v času druge svetovne vojne pa razvije federalni model države. Po letu 1945 poskuša uskladiti socialistično ideologijo z večnacionalno realnostjo države. Ne more pa preprečiti, da bi skozi nove narodne preporode kulturne, jezikovne in zgodovinske posebnosti ne dobivale večjega pomena. Jugoslovanstvo kot nadnacionalna identiteta izgublja privlačnost. Čeprav se del prebivalstva v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja vztrajno opredeljuje kot »Jugoslovani«, knjiga pokaže, da je bilo jugoslovanstvo predvsem politični projekt, ki ga je vodila partija, vendar ni nikoli v celoti zaživel kot spontana, množična identiteta. Jugoslovanstvo je tako ostalo ujeto med ideološko vizijo socialistične enotnosti in zgodovinsko trdovratnostjo nacionalnih identitet. Delo združuje pogled politike od zgoraj, odzive ljudi od spodaj ter vlogo znanosti pri oblikovanju nacionalne politike. Na temo knjige so bili objavljeni nagrajeni članki: ARIS – Odlični v znanosti 2022 in nagrada Estonskega inštituta za historični spomin za najboljše akademsko delo leta 2023