To ni zgolj zgodba o ženski, ki se sooča s preizkušnjami, temveč iskren zapis duše, ki ne prenaša ujetosti. Njene besede so kot tok reke – včasih divje in nepredvidljive, drugič mirne in globoke. Brez olepševanja razgalja lastne izkušnje, vključno z odvisnostmi in načinom soočanja z njimi. Duhovnosti ne romantizira, temveč k njej pristopa s pronicljivostjo in kančkom sarkazma, hkrati pa se spogleduje z idejo dušnih pogodb, ki nas zavezujejo k razrešitvi travmatičnih odnosov. Piše, ker drugače ne more. In prav v tej surovi iskrenosti je moč te knjige. Govori o pogumu, o padcih in vstajanjih, o ljubezni, ki včasih pomeni oditi, in o svobodi, ki jo najdemo šele, ko se odrečemo vlogam, ki nam ne pripadajo. Nemirne noge so opomnik, da je življenje gibanje, da so spremembe edina stalnica in da v sebi vsi nosimo moč, da izbiramo svojo pot. Avtorica nam s svojo zgodbo ne ponuja odgovorov, temveč nas spodbuja, da si jih poiščemo sami.