Roman Zbogom sonce ni samo galerija natančno izrisanih likov, zapletenih v zagatne družinske odnose, posejana s humornimi cvetkami, ki jih člani družine pod masko cinizma mečejo drug drugemu v obraz. Je veliko več.
Gonilo dogajanja v romanu so večne teme: sebičnost, nevoščljivost, zamerljivost, a tudi želja po uspehu in ljubezni, hkrati pa razočaranje zaradi neizpolnjenih hrepenenj. Skozi pripoved petnajstletnika spoznamo travmo malomeščanske družine v udobni hiši in potem v razkošnem dvorcu z vsemi ustreznimi kultnimi predmeti, od neumnih slik do obveznega rogovja na steni, v bralcih pa bo še dolgo odzvanjalo temeljno sporočilo romana o brezizhodnosti egoističnega načina življenja, ki se na koncu sprevrže v stisko, obup, celo tragiko.
Sončni mrk, viden leta 1999 v Prekmurju, kjer se zgodba dogaja, na nekatere osebe v romanu deluje očiščevalno: ob njem se soočijo z vsem slabim, kar so storile v življenju, in prevzame jih želja, da bi se za napake odkupile z radodarnostjo. Nekatere pa, nasprotno, prisili, da se poslovijo od “sonca” v sebi.