Helena Šuklje nam v svojem tematsko razgibanem, jezikovno dovršenem in sporočilno obstojnem delu, ki ga zaradi vseh naštetih odlik le teoretično štejemo za literarni prvenec, pričara vznemirljivo bralsko izkušnjo, po kateri si bomo priloženo knjižno kazalko bržkone mnogi shranili kot dragocen spomin na večzvezdično literarno potovanje.

Da je njena zbirka dvanajstih kratkih zgodb nekaj posebnega, daje slutiti že naslov, saj Bližina na recept sproža vrsto miselnih povezav – ali gre za paradoks, ironijo, nadzorovano odmerjanje ali redko dobrino, ki umanjka in je na recept celo pričakovana? Nobena asociacija ni neustrezna. Če je nekaj »na recept«, najprej pomislimo na svet medicine in farmacije, kar je v marsikaterem pogledu upravičeno, saj slednjega avtorica odlično pozna in ga v delu knjige tudi izzivalno prikaže. S tem vzpostavi polemičen odnos in kritiko sodobnega časa, ki seže naprej, v sfero umetnosti, kjer sooči različne zgodbene situacije in like – arhitekte, slikarje, glasbenike in pisatelje.

Kompleksne odnose niansira s plastenjem intimnih, večkrat usodnih dogodkov in jih prikaže v nelinearni časovni perspektivi, pogosto tudi na ozadju aktualnega družbenega dogajanja, ki posrka protagoniste. Skozi njihov svet uzremo bližine kot pri branju v drobnem tisku in zaznavamo mikrokozmose interpretacij, tudi tisto, »kar se je neslišno selilo s sencami«. Tako avtorica tehta in razkriva medsebojna razmerja in napetosti, vprašanja kariere, etičnih dilem, odgovornosti, egoizma, posameznikove svobode, ambicije in strahu, pa tudi najbolj temeljno človeško hrepenenje po bližini, ki je pogosto ni mogoče uresničiti v realnosti, ampak lahko sublimira le v umetniški izraz, v nekaj univerzalnega.