Zorana se je hudo poškodovala v prometni nesreči; ko jo pripeljejo v bolnišnico, osebje pade v šok. Zorana obmolči. V koncertni dvorani pride do škandala, ker se je neka skladateljica predstavljala za bogato vdovo; vsi se stepejo. Skladateljica Vilma Mikek se medtem razburja, ker njeno ime kar naprej pišejo narobe. Tožibabe vztrajajo, da so daleč najboljši bend v Jugoslaviji, če ne kar na svetu. In nihče ne ve, kje, kaj šele, kdo je Marija Zalar. Nina Dragičević pa Nemogoče začne z: »Nikoli ni bilo mišljeno, da se bodo ta življenja zapisala.« Kar bi lahko bila znanstvena študija, pri Nini Dragičević tudi v formi in jeziku postane inovativno leposlovno delo. Poetična razprava, hibridna književnost. Avtorica prehaja med poezijo in prozo, konkretnim podatkom, esejistično subjektivnostjo in teoretsko preciznostjo, znane forme se razmajejo in nato združijo v en sam silovit tekst. Vse skupaj se lahko zdi nemogoče. Kot nekaj, kar ni možno, in kot nekdo, ki je možen, a sili v napor preobračanja paradigme. To one tudi so: nemogoče, a še kako tu, kjer smo tudi mi.