Rdeča nit tretjega romana Zorana Predina z naslovom Cirkus Astralis je misel, da duša, ki spije premalo vode iz reke Lethe, prestaja kazen za grehe iz preteklega bivanja. Grška mitologija namreč pravi, da ta voda duši izbriše vse spomine iz prejšnjega življenja.
V romanu se prepletata dve zgodbi. Prva se sprehaja skozi zgodovino od starega Rima do današnjih dni in opisuje najrazličnejše usode znanih zgodovinskih osebnosti, ki so nehote, mimo svoje volje, v dobro romana, povezane s hinduizmom. Ta namreč uči, da zelo grešnih duš ne doleti le reinkarnacija z neizbrisanim spominom, temveč lahko tudi transmigracija v živali. Tako prihaja do tragičnih in celo komičnih, popolnoma nepričakovanih situacij. Druga zgodba se dogaja v frizerskem salonu Samsara in skozi medsebojne odnose petih oseb prinaša nauke hinduizma. Frizerska banalizacija hindujskih naukov se na koncu romana preplete z zgodovinskimi usodami izbranih junakov in se izteče v burleskno vinjeto črnobelega filma.
Cirkus Astralis v tekočem jeziku, patiniranem s humorjem in z ludističnimi prebliski, tenkočutno odpira vprašanje odnosa do bližnjika in drugega, obenem pa je to roman o procesu literarnega ustvarjanja, v katerem se s prošnjami, predlogi, sugestijami in izsiljevanjem na pisatelja obračajo liki, ki jih ta kot starogrški demiurg med pisanjem oživlja.
Roman bralca neprestano preseneča in ga s svojimi provokativnimi in navihanimi predvidevanji sili k iskanju lastnih domislic.