Roman iz leta 1959 je prvenec Uweja Johnsona in eno ključnih del povojne nemške književnosti. Zgodba, umeščena v čas hladne vojne in razdeljene Nemčije, se začne s skrivnostno smrtjo železničarja Jakoba Absa, ki ga na tirih povozi vlak. Namesto klasične pripovedi roman ponuja fragmentarno rekonstrukcijo dogodkov: skozi menjavanje perspektiv, dialoge in notranje monologe se nizajo različne možne razlage – nesreča, samomor ali umor – ne da bi se zgodba dokončno odločila za eno resnico. V ospredju knjige ni razrešitev skrivnosti, temveč vprašanje, kako sploh nastaja resnica. Delo odraža politične napetosti in moralne dvoumnosti življenja v Vzhodni Nemčiji, hkrati pa raziskuje nadzor in nezanesljivost osebnega spomina. Inovativno in intelektualno zahtevno delo, ki portretira razdeljeno nemško družbo, velja za sodobno klasiko.