Nedžad Avdić je pri sedemnajstih preživel pokol v Srebrenici. V svojem pretresljivem pričevanju bralce povabi, da doživijo genocid skozi njegove oči.

Ko je eden od obeh avtorjev tega dnevnika spominov preživel streljanje julija 1995 v Srebrenici, sta se odločila, da je treba strašno izkušnjo zapisati v obliki knjige. Idejo sta v sebi dolgo čuvala, ker je bil preživeli dolga leta zaščitena priča Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo v Haagu. To, da bi zapustila zapisano sled o strašni izkušnji, sta avtorja videla in čutila kot osebno misijo.

Nedžad Avdić in Amela Avdić Unkić v svoji pretresljivi izpovedi pričata o genocidu, ki se je pred 30 leti odvil v naši neposredni bližini. Genocid se ne more kar zgoditi, saj zahteva obarvan, specialen naklep (dolus specialis) uničevati zaščiteno skupino. Zato gre pri tem zločinu vseh zločinov vselej za skrbno načrtovan proces, ki ga mednarodna skupnost zagotovo lahko prepozna, a praviloma ukrepa prepozno in premalo odločno. Naj tudi ta pomembna izpoved služi kot večen opomin, da je treba ukrepati odločno in pravočasno, sicer bodo le redki lahko pričali o grozotah, ki se ne bi smele nikoli pripetiti!