Pacino, ki je bil devetkrat nominiran za oskarja, devetnajstkrat za zlati globus, štirikrat za tonnyja in trikrat za emmyja, je v svoji karieri ustvaril ogromno odmevnih filmskih in tudi gledaliških vlog. Boter, Brazgotinec in Vonj po ženski so le nekateri izmed filmov, na katere pomislimo, ko zaslišimo njegovo ime.
V knjigi Sonny Boy, ki je dobila naslov po vzdevku, s katerim je slavnega igralca v mladosti prva začela klicati mama, Al Pacino nadvse iskreno in z veliko mero čutnosti spregovori o odraščanju brez očeta ob izjemno ljubeči, a duševno bolni materi, o obiskovanju slovite newyorške srednje šole za scensko umetnost, vlogah, ki jih je študiral, razlikah med življenjem pred in po preboju, pa o slavi in dvakratnem bankrotu, o vseh ženskah, ki jih je ljubil, predvsem pa z vso gorečnostjo piše o popolni predanosti igranju, ki je bilo zanj vedno življenjskega pomena.
Ljubile so ga lepe in nadarjene kolegice, ki so bile zanj vedno na drugem mestu – takoj za vlogo, ki jo je trenutno študiral. Avtobiografija, ki vsebuje precej fotografskega gradiva, je nastajala več let, pri njej pa je slavnemu igralcu pomagal novinar Dave Itzkoff.