“Za véliki teden so bila polkna hiš zaprta, da je sončava ostala zunaj, ljudje pa so se postili in govorili šepetaje; življenje je postalo ena sama molitev, vzdihovanje, spovedovanje in odrekanje. Nekoč smo na véliki četrtek ugotovili, da so se moji enajstletni sestri Asunción čez noč naredile na dlaneh Kristusove stigme, grozne odprte rane; pa z belim je gledala. Mati jo je z nekaj klofutami pripeljala nazaj na ta svet, potem pa jo je ozdravila tako, da ji je na dlani nanesla pajčevino in ji predpisala strogo kuro kamiličnega čaja.” Bila je trdoživa, ognjevita, neustrašna, polna hrepenenja po ljubezni. Bila je edina ženska med moškimi v času zavojevanja Amerik. Bila je Inés Suárez. V romanu Inés, duša moja latinskoameriška pisateljska zvezda Isabel Allende pregnete resnične dogodke iz življenja iz zgodovine izbrisane ženske in s svojim peresom potrdi, da je resničnost lahko enako ali celo bolj presenetljiva kot najboljša fikcija in prav tako začarujoča. Srečno se izogne glorifikaciji zavojevalskega prisvajanja in krutosti s tem, da izkaže veliko občutljivost do staroselskih kultur.