September leta 1532. Turki so pred vrati Maribora. Vodi jih sam Sulejman Veličastni. Z vidika zgodovine človeštva je to mimobežna epizoda. Za ljudi, ki so bili tam, je ta dogodek neskončno več. In prav o njih piše Dragan Potočnik. Ne v črnobeli maniri zgodb o junakih in strahopetcih, ljubezni in sovraštvu ter zvestobi in izdaji. Potočnik svojim junakom dovoli, da so ljudje. Kajti naj bodo na tej ali oni strani zidu, so vsi del iste zgodbe. Zgodbe, ki je z zornega kota zgodovine človeštva epizoda, za njih pa neskončno več. Zgodbe, ki je večna, vedno ista in vselej drugačna, predvsem pa brez izjeme kompleksna in večplastna. Ker »sovraštvo, ki ga gojimo, ni vedno naše lastno. Včasih ga podedujemo. In morda ga lahko tudi odložimo.«
Pisateljski in raziskovalski eros napoljnjujeta tudi strani Potočnikovega romana Morporuk. Turško obleganje Maribora, ki se je dogajalo leta 1532, petsto let kasneje pa smo ga malodane pozabili, je avtor raziskal do potankosti, a ne samo zato, da bi nam predočil njegovo kronologijo. Čas je več kot zaporedje dogodkov, je njihova izkušnja, intimna in kolektivna. In vsi liki romana, naj bodo na strani zavojevalcev ali obleganih, dogajanje izkušajo polnokrvno – ne v črno-beli sliki zgodb o dobrem in slabem, pač pa v celovitosti barvnih odtenkov, ki so edina paleta, s katero je mogoče in smiselno slikati življenje.