Pesniška zbirka, ki podira prodajne rekorde v Srbiji in širše. Radmila Petrović je ena najprodornejših srbskih pesnic mlajše generacije in glas ženskega upora proti patriarhatu.

Poezija, ki je postala simbol ženskega boja v Srbiji
Radmila Petrović je odraščala na vasi. V boleče neposrednih pesmih v prvi osebi piše o vsem tistem, o čemer na podeželju molčijo. O družinski hierarhiji in ranah, nasilju, patriarhatu. O tišini, ki je glasnejša od krikov in udarcev. Z resnico je sesula romantično idejo podeželja in idiličnega vaškega življenja. Njene pesmi so ostre in angažirane, vendar v njih ne pridiga. Prežete so z uporom in dajejo glas vsem ženskam, ki so jih utišali.

Založniški fenomen »šmeker-devojke«
Pesnica je v svojem jeziku neposredna in ostra. V pesmih ne uporablja visokoletečih besed, ne olepšuje in ne prikriva. Resnice, ki jih niza, so vsem dobro znane, čeprav o njih molčimo. S preprostim jezikom in iskrenostjo je dosegla izjemen krog bralcev, ki so njen glas vzeli za svojega. Njene pesmi bolijo, a hkrati zdravijo. »Redko kdo danes piše s takšno močjo, neposrednostjo in občutkom za resničnost. Petrović ne moralizira – samo pove resnico. In v tem je njena največja moč.«  – Teofil Pančić, Vreme

V moji vasi so pokorne in mrtve ženske
Tega kraja v resnici nikoli nisem zapustila, nikoli se nisem preselila v to stanovanje. Zjutraj najprej razmislim, kje sem, ali se sliši košava ali šum na srcu moje mame. Praviš, lepa sem, ampak vedno nekam žalostna, kot princes krof na pogrebščini. Tudi jaz sem hotela biti cvetni list, a sem trava, ki raste iz betona, Morava, ki grozi, da se bo vsakomur izlila v čevlje. Nič te ne naredi tako močnega kot družina, v kateri otroke vzgajajo kot koruzo, pod pogojem, da preživiš. Mogoče se niti ne znam navezati na nič drugega kot na verz. Tudi ti pišeš. Meni pesmi, njej romane. Ni pomembno, raje imam poezijo. Moja mama ve, kaj se dogaja v mestih, jaz pa, zakaj se tja odhaja. – Radmila Petrović