»Piši, piši, ti samo piši …« je dejala. In je pisal. Piše. Neposredno. Neolepšano. Razgaljeno. Z mehkobo in grobostjo hkrati. O strastnih mimobežnih srečanjih. O želji po globokem intimnem odnosu. O temačnih plasteh človeške psihe in iz njih izhajajočih nasilnih dejanjih. P(r)oezijo o lastnih izkušnjah, občutkih in mislih preseka s tisto, ki jo je izoblikovala njegova domišljija. Razkrije nam svojo ranljivost, a tudi brezkompromisnost. Kot da bi nam zabrusil in prišepnil hkrati: »Tu sem. Brez opravičevanj.«