To je knjiga heterogenih pesmi, kar bi pri iskalcih harmoničnih struktur utegnilo povzročiti dvom.

Nekaj je pesmi z nerednimi rimami, kar Zupan rad počne, potem so tu daljše pesmi, vendar ne klasično narativne, ampak takšne, ki občasno od bralca zahtevajo nekaj erudicije, pa krajše, podobne trdnim skulpturam iz besed, in pa čisto kratke, v katerih je odločilno razmerje med skopostjo besed in belinami med njimi. Nekaj je tudi pesmi v prozi, ki skorajda mejijo na esejistiko. Tematsko poezija pokriva osnovna stanja in izkušnje človeštva. Lahko bi rekli, da jo v skrajnih legah zamejujeta ljubezen in smrt, hkrati pa se v njej dogaja tudi vse, kar pride vmes, med ti dve veliki temi.