Avtorica nam odkriva, da okrevanje ni linearen proces. Ne gre za to, da postanemo »popolnoma v redu«, temveč da se naučimo živeti s svojo ranljivostjo. Da prepoznamo, kako nas je bolečina oblikovala, ne da bi nas za vedno definirala. To je vračanje k sebi – počasi, potrpežljivo, včasih boleče, a vedno znova z upanjem. Ob branju se zavemo, da tudi tišina nekaj pomeni. Da lahko molk otroka govori glasneje kot besede odraslega. Da telo včasih kriči, tudi če usta molčijo. In da si vsak človek – ne glede na to, kaj je doživel – zasluži varnost, stik in ljubezen. Knjiga nas nežno opominja, da si lahko podamo roke tudi v najtemnejših trenutkih. Da nismo sami. In da lahko v sebi znova zgradimo dom, tudi če so bili temelji nekoč porušeni. Knjiga o travmi je klic k sočutju do drugih in predvsem do sebe. Pomembno je, da si dovolimo čutiti. Kajti prav tam, kjer boli, se pogosto začne zdravljenje.