Poljski spomini (1977) Witolda Gombrowicza so v primerjavi z drugimi njegovimi deli nekaj posebnega. V njih se izogiba svojim značilnim literarnim eksperimentom ter raje stavi na neobremenjen preplet osebnih izkušenj, anekdot, opažanj in mnenj o umetnosti in družbi. Kaže se kot sproščen pripovedovalec, a hkrati tudi kot »zagrizen individualist«, ki ne prizanaša – morda še najmanj samemu sebi. Z njegovimi besedami: »Vse se mi je zdelo kot zlobna karikatura. Moja družina, moja družbena ›sfera‹ – napihnjena, razvajena, pomehkužena. Družba, narod, država – sovražniki. Vojska – mora. Ideali, ideologije – floskule. Najslabši, najbolj nepristen in pretenciozen pa sem bil jaz sam.«