Gotovo se bo v knjigi prepoznal vsak, ki je kadarkoli delal na carini ali imel opravka na carini, bodisi v SFRJ ali samostojni Sloveniji, kajti to ni pisanje zunanjega opazovalca, ampak avtentični zapis akterjev tistega časa, ki so delali na carini in doživljali, kako se jim je podiral stari svet in je nastajala nova država. Knjiga je tudi nepogrešljiv vir vsakemu, ki se ukvarja z novejšo zgodovino, vojnimi veterani in domoljubjem, bodisi poklicno ali ljubiteljsko. Skratka, to je knjiga, ki bi morala biti v vsaki knjižnici in tudi na polici vsakega politika, kajti poznati nastanek države v vseh njenih segmentih je osnova za odločanje o njeni prihodnosti. Knjiga sicer spada v tematiko osamosvajanja in novejše zgodovine, vendar nima primerljivega dela v Sloveniji. Njena posebnost je natančen opis slovenske carinske vojne, ki jo druga dela komaj omenjajo. Posebnost knjige je tudi ta, da je pisana z očmi pripadnikov nekdanje jugoslovanske carine in iz tega zornega kota lahko spremljamo, kako je potekalo osamosvajanje. Ne da bi hoteli so se cariniki kmalu znašli v nasprotju interesov - kolesju carinske vojne, ki se je končala šele 8. oktobra 1991. Knjiga je zgodovinski prikaz in spomin teh delavcev; mestoma je knjiga tudi humorna, ironična in celo provokativna tako, da bo marsikoga tudi presenetila ali celo spravila v zadrego. Če nam knjiga na začetku dopušča nekaj domišljije od kje najslavnejšemu slovenskemu zetu navdih za carinske vojne, nam na koncu knjiga pusti nekaj prostora tudi za razmislek o domoljubju in o tem, kje smo se cariniki (in Slovenci) znašli ob zaključku velikih evropskih in svetovnih spopadov. Smo se znašli na strani zmagovalcev poražencev ali nevtralnih? Pripadniki zvezne carinske uprave, ki so v prelomnih trenutkih v živo spremljali razkroj SFRJ in nastanek nove države so se iznenada znašli v situaciji, ko se je bilo treba opredeliti za staro ali novo državo in zanjo nekaj storiti. Eden od akterjev tistih dogodkov je dejal: »Popolnoma sem se zavedal kaznivosti in protizakonitosti mojega početja, vendar sem imel pred očmi rezultate plebiscita, in to mi je bilo vodilo, da sem ravnal kot sem.«