Ko je znameniti filmski režiser Werner Herzog pred leti gostoval v Tokiu, kjer je režiral opero Čušingura, so mu gostitelji pri večerji sporočili, da je cesar – kot izraz najvišje časti, ki jo lahko nameni tujcu – izrazil pripravljenost, da se sreča z njim. Vendar pa Herzog nad tem srečanjem ni bil najbolj navdušen, saj ni vedel, o čem bi se s cesarjem lahko pogovarjal. To je bil tako hud spodrsljaj, da je celotno omizje zamrznilo. Vsem je zastal dih. Vse oči so bile uprte v krožnike, nihče ga ni pogledal. Herzog je imel občutek, da je celotna Japonska nehala dihati. Potem je tišino pretrgal glas: »No, če se ne želite srečati s cesarjem, s kom pa bi se?«