Slovenski pisatelj, pesnik in esejist Iztok Geister že dolgo piše ne samo o nikoli popolnoma razčiščenem odnosu človeka do narave, temveč tudi o naravi narave same, kar je ubesedil v odmevnih knjigah, kot je bila z Rožančevo nagrado ovenčana Levitve in njeno nadaljevanje Dopuščanje narave, s katerima je apeliral na človekovo prepustitev življenjskega prostora naravi, ki ji ta tudi prvenstveno pripada. Svoja življenjska izkustva in dognanja s tega področja je zdaj strnil v novi esejistični knjigi Soočenje z naravo, v kateri z natančnim zamahom izvirno osvetljuje slovensko naravopisno prizorišče.

V knjigi Soočenje z naravo Iztok Geister s sebi lastno občutljivostjo, preko povezanih esejev, prevprašuje človekov odnos do narave skozi razmerja in zakonitosti, ki vladajo v njej. Ne gre torej (samo) za to, kar skozi znanost vidimo v naravi, temveč naj bi poskušali celostno dojeti dogajanje v naravi in našem stiku z njo. Hkrati pa avtor ne skuša razkrinkati antropocentrične osnove našega odnosa do narave (kar je bilo storjeno že v številnih prejšnjih delih), temveč se skuša prebiti v samo srž človekove intimne stiske, nagrmadene v stoletjih gospodovalnosti nad živimi in neživimi bitji, seveda s poudarkom, da ni mogoče obljubiti rešitve zunaj sprijaznjenosti z usodo, v katero nas potiska evolucija.

Izvirno delo pozornega opazovalca narave, ki je o njeni neulovljivosti pisal že dolgo pred tem, preden so tovrstne teme začele prodirati v širšo bralsko in publicistično zavest.