Kaj izbrisani in njihovi bližnji nosijo v sebi več kot 30 let po tem množičnem kršenju človekovih pravic (kot je dejanje slovenske države opredelilo Evropsko sodišče za človekove pravice)? Po vzoru Svetlane Aleksijevič se je Andraž Rožman po odgovore podal k izbrisanim, njihovim svojcem in zagovornikom, da bi pričanja prelil v zgodbe. V intervjujih je avtor iskal drobne trenutke, ki se ne prvi pogled ne zdijo tako pomembni, morda so celo banalni, a če jim damo prostor, če v njih poiščemo središčno točko, lahko pokažejo vso globino (travmatičnih) izkušenj, kar nas včasih pripelje na povsem nepričakovana polja človeške zavesti ali celo nezavednega.
Tako je nastalo okrog 40 poglavij stvarnega leposlovja, ki se morda zdijo na prvi pogled ločena, a v resnici niso. Povezuje jih ista izkušnja, čeprav doživeta iz zelo različnih perspektiv in povedana iz raznolikih pripovedovalskih kotov; več pripovednih niti se povezuje v skupni lok, ki izrisuje zgodbo izbrisa in boja za pravice izbrisanih.
Prav tako se je avtor vprašal »Zakaj z izjemo peščice aktivistov nismo storili ničesar, ko bi morali?« in se posvetil tudi drugi plati procesa izbrisa, prebivalkam in prebivalcem, ki niso ostali brez stalnega prebivališča, torej bolj ali manj običajnim ljudem. V tem delu je s pomočjo domišljije, teoretskega koncepta organizirane nedolžnosti in lastnega opazovanja sveta spisal izmišljene zgodbe, ki preiskujejo soodgovornost večinskega dela prebivalstva za zločin slovenske države, ki še vedno traja.