»Če se slučajno sprašujete, ali je Tisoč veličastnih sonc tako dober roman kot Tek za zmajem, je tukaj odgovor: Ni. Boljši je.« -The Washington Post V knjigi avtor pripoveduje zgodbo o svoji domovini od leta 1974 do sedanjosti skozi oči dveh afganistanskih žensk različnih generacij. Marjam in Lajla sta se rodili v različnih družinah. Marjam, ki je »produkt« poigravanja premožnega moškega s svojo služkinjo, njeno mamo, živi očarana s predstavo o svojem očetu. Zase si želi več – iti v šolo, se izobraževati. Tudi mula, ki jo poučuje, jo spodbuja pri tem, a mati njeno težnjo stalno zavrača: »Kakšen smisel bi imelo šolati dekle, kot si ti? Kot da bi loščil umivalnik. Ženske, kot sva jaz in ti, se mora v življenju naučiti ene same stvari. In to je potrpeti.« Po samomoru matere jo oče komaj štirinajstletno poroči z Rašidom, čevljarjem iz Kabula. Ko se že zdi, da bo dobila svoj košček sreče, splavi otroka in ko režim Daoud Khana pade v roke komunistov, se v njuni hiši vse spremeni. Lajla, druga junakinja, se rodi v času komunizma in tako uživa ugodnosti šolanja in svobode, ki je bila takrat mogoča za afganistanske ženske. A podobno kot pri Marjam, se tudi pri njej vmeša zamenjava političnega režima. Njene starše pokonča izstreljena raketa in zanjo ostaneta samo dve možnosti: ali prostitucija ali poroka. Sprejme Rašidovo ponudbo in postane poleg Marjam njegova druga žena. Najprej med ženskama vlada napetost, a ju vse bolj fundamentalistični patriarhat usodno poveže in iz njega vodi le ena pot. Vsi, ki ste v hipu prebrali njegovo prvo zgodbo, boste ponovno to naredili z drugo. Ob branju teh knjig enostavno ne moreš biti ravnodušen. Zgodba se kljub vsej bedi, nasilju in zlorabam konča »srečno«, upanje zmaga nad trpljenjem. Kdor je jokal ob Teku za zmajem, bo zagotovo jokal ob soncih nad Afganistanom. Nepreštevne so lune, ki migetajo na strehah Kabula, in tisoč veličastnih sonc, skritih za mestnimi zidovi.