Smo na pomembni družbeni prelomnici, ko bo moral vzgojno-izobraževalni sistem do sebe zavzeti bolj kritično držo in uvesti spremembe, nujne za zdrav osebnostni razvoj učencev – pa tudi učiteljev. Monografija Bena Arnejčiča v tem kontekstu odpira prostor za premislek in ukrepanje: jasno pokaže, da lahko predanost, ustvarjalnost in motivacijo pri učencih spodbujamo le tedaj, ko so tudi učitelji sami zavezani osebni rasti in samoaktualizaciji. Knjiga Učitelj naj bo! je zato predvsem povabilo učiteljem k razvijanju samorefleksije, obenem pa tiha, a odločna pobuda odločevalcem, naj učiteljem zagotovijo pogoje za strokovno vodeno supervizijo. Ta bi jim omogočil varno reflektiranje lastnega dela, odnosov in osebnih odzivov ter s tem spodbujal rast, ki ni le strokovna, temveč tudi osebnostna. Posebna moč Arnejčičevega pisanja je v načinu, kako avtor prepleta osebno izpoved o svoji izobraževalni poti, procese osebne rasti in izkušnje, ki so ga oblikovale ter pripeljale do učiteljskega poklica. Knjiga je prepričljiva prav zaradi svoje iskrenosti in izpovednosti: prinaša nekaj, kar v sodobnih šolah pogosto manjka – pristen odnos do izobraževanja in učiteljskega poslanstva, ki mu Arnejčič vrača dostojanstvo. Že naslovi treh temeljnih poglavij – predanost, vzajemnost ter prisotnost in zaupanje – poudarjajo ključno vlogo učitelja v sodobni družbi. Monografija Učitelj naj bo! je pregledno in smiselno razdeljena v tri vsebinske sklope. V prvem avtor obravnava predanost učitelja in vzajemno učenje, pri čemer izpostavi, da se učiteljevo delo začne »v notranjosti« ter se gradi s samorefleksijo, osebno krizo, padci in ponovnimi vzponi. Drugi sklop je posvečen prisotnemu in vzajemnemu učenju z navdihom – s poudarkom na nezavednem komuniciranju, navdušenju, stiku ter pomenu globokega branja. Tretji sklop pa analizira izzive učiteljev v sodobni družbi: od narcisizma in ignorantskega vedenja učencev do vprašanja učiteljevega zadovoljstva v razredu. Celota se zaključi z introspektivnim pogledom na avtorjevo lastno pedagoško pot.