Nimam kam iti in se nimam kam vrniti. Kam naj bi šla? V stanovanje, ki ga že lep čas ne morem plačevati? Še en krog skozi mesto, s katerim sva si že davno vse povedala? Od tu naprej ni ničesar. Roman Zakaj ne pišem je prva slovenska knjiga, ki je bila med 190 deli izbrana za predstavitev na prireditvi Knjige na Berlinalu. Je tudi med nominiranci za nagrado kresnik 2023. Krivice, razredna zavest, solidarnost Avtofikcijski, esejistični roman Zakaj ne pišem s prizori iz avtoričinega življenja, ki so močno prepleteni z družbeno in literarno refleksijo, pripoveduje o silnicah, ki tistim od spodaj onemogočajo eksistenco in ustvarjanje. Toda prav lahko bi bil naslov tudi Zakaj pišem, saj obenem pokaže, da se lahko krivicam zoperstavimo s preseganjem in spajanjem identitet v razredno zavest in z ustvarjanjem širše, solidarne skupnosti. Knjiga, ki se sveta dotika in ga izziva Roman odpira številna vprašanja in teme, ki avtorico kot ustvarjalko nagovarjajo: (družbena) vloga literature in pisateljice danes, moč in nemoč pisanja, razred in spol ... Kot rojena pripovedovalka jih povezuje v krovne teme skupnosti oziroma družbe in (kulturne) politike danes, kot ena najbolj profiliranih esejistk našega časa pa v pisanju vedno izhaja iz refleksije lastne pozicije. Svoja besedila gradi iz avtobiografskih drobcev svojega vsakdanjika, v neprestanem dialogu z drugimi pisatelji in besedili, ter iz svetu odprte poezije lastne pisave, preko katerih govori o prekarni poziciji posameznice in posameznika v poznem kapitalizmu. Roman tega trenutka, roman družbe poznega kapitalizma 21. stoletja, ki mu je Dijana Matković našla jezik – odkrit do bolečine, prežet z analitičnim dvomom in bojevit v svoji zahtevi po resnici.