Med “junaki” Diplomatov so predvsem tisti zunanji ministri in posamezni slavni diplomati (Kennan, Mock, Genscher, Solana, Kissinger, Kozirev…) ki predstavljajo ozadje hladne vojne, predvsem pa dogajanja ob njenem koncu. Avtor se jih spominja iz časov, ko je bil (med leti 1990-1993 in 2000-2008) organizator mednarodnega priznanja Slovenije; ko je vodil OVSE (2005) in Svet EU za splošne zadeve in zunanje odnose (2008). Ruplovo sporočilo se je po prejšnjih knjigah zaostrilo: za uspeh (ugled, prepoznavnost, izvirnost, gospodarski razcvet…) slovenske države je pomembno tudi politično soglasje o mednarodnih vprašanjih. Tega vse bolj primanjkuje, kar kažejo razhajanja glede Bližnjega vzhoda in Ukrajine. Slovenci se večinoma poistovetijo z narodi, ki si prizadevajo pridobiti oziroma ohraniti samostojno/neodvisno državnost. V zadnjem času pa smo postali bolj malomarni in brezbrižni do svoje države. Pogoj za spremembo takšne miselnosti je premislek o poskusih sprave, ki so se začeli leta 1990. Po volitvah oz. ob izvolitvi za predsednika skupščine je France Bučar rekel: “Državljanska vojna je končana!” Na pogrebu po vojni brez sodbe pobitih domobranskih ujetnikov v Kočevskem Rogu 8. julija 1945 smo poslušali obžalovanje nekdanjih voditeljev in spremljali začetek njihovega sestopanja z oblasti. Vendar si komunisti in demokrati, nekdanji in novi voditelji Slovenije niso segli v roke. Zanimivo branje predstavljajo poročila o političnih večerjah pri ameriškem Rooseveltu, sovjetskem Stalinu in kitajskem Li Pengu. Avtor prvega poročila je ameriški Slovenec Louis Adamič, drugega Đilas, tretjega sam avtor Diplomatov.