Pozornost in osredotočenost sta temi, ki jih je, predvsem pri mladih, analiziral Jonathan Haidt v svoji odmevni knjigi Tesnobna generacija. A ti nista samo stvar mlade generacije: tesnobne motnje, izgubo koncentracije, zasvojenost z napačnimi stvarmi, ki trajajo predolgo, vse bolj čutimo prav vsi. Nekaj (v nas) se je v zadnjem desetletju popolnoma spremenilo. Večino človeške zgodovine je bila meja med javnim in zasebnim vsaj v teoriji jasna. Chris Hayes, novinar, politični komentator in knjižni avtor ter urednik pri reviji The Nation, je v svoji najnovejši knjigi Klic siren povezal sociološke raziskave, zgodovinske primere in lastne izkušnje ter zasnoval trditev, da je sedanji spletni univerzum zasnovan tako, da »izčrpava« našo pozornost in vpliva celo na to, kako razmišljamo o sebi in svetu okoli nas. Meja med javnim in zasebnim se je zaradi nekaj tehnoloških podjetij porušila, Hayes pa trdi, da smo sredi prehoda, ki je primerljiv le s tistim na področju dela v devetnajstem stoletju: pozornost je postala »tržna dobrina«, ki nam jo vse bolj odvzemajo in od katere smo vse bolj odtujeni. V tem smislu gre razumeti tudi naslov knjige Klic siren. Sirene sedanjosti nam motijo pozornost in osredotočenost, saj so zasnovane tako, da nas silijo, da v vseh urah dneva in noči ter spalnicah in kuhinjah izpolnjujemo »ukaze« ogromnih imperijev, nekaterih najbolj vrednih podjetij v zgodovini, ki so zgrajena na izkoriščanju človeške pozornosti. Hayes tako trdi naslednje: »Ti imperiji so uporabili naše najgloblje nevrološke strukture, človeško evolucijsko dediščino in socialne impulze v okolju ter jih izkoristili za izkrivljanje ali uničevanje tistega, kar nas najbolj temeljno dela človeške.« Klic siren je knjiga, ki družbeno sedanjost združuje v enoten in celosten okvir, ob tem pa tudi nakaže, kako lahko ponovno skušamo prevzeti nadzor nad svojim življenjem in prihodnostjo.