Sprejeti samega sebe ni samoumevno. Pogosto pomeni pogledati tja, kamor ne želimo: v lastne razpoke, v protislovja, v zgodbe, ki jih nosimo s seboj. Prav tam pa se začne pot, na katero nas v tej knjigi vabi sveta Marija Magdalena. Avtor predstavi Marijo Magdaleno kot ženo, ki je svojo podobo gradila na pogledih drugih zato, da bi bila sprejeta, preden se je nato v srečanju s Kristusom soočila z resnico o sebi in se naučila stati v Božjem pogledu. Njena zgodba ni idealizirana pripoved o preobrazbi, temveč potrpežljiva hoja skozi zmedo, hrepenenje, sram in postopno osvobajanje notranje razklanosti. Postane prostor učenja – ne moralnega, temveč življenjskega. Pomembno sporočilo knjige je, da človek ne more postati avtentičen, dokler ne sprejme svoje zgodovine, ran in napak – šele takrat lahko “resnični jaz” pride na dan.