Esejistična zbirka Nedokončani spisi je sestavljena iz dveh delov. Oba razdelka, ki sta uzrla luč v Nedokončanih spisih, sta hkrati zaključena in ne: dovršena v jasnosti misli in odprta za nadaljnje razmišljanje. »Eseji o Božanski komediji«, ki so kot ločene celote sicer zaključeni, ostajajo nedokončana zbirka trinajstih razmišljanj na teme, med katerimi jih je pet vzetih iz »Pekla«, tri iz »Vic«, tri pa so bolj ali manj povezane z »Rajem«. Manj tematska sta prvi esej o večplastni vlogi pesnika, preroka in politika, ter zadnji spis, v katerem ob preletu čez vse tri speve beremo o usmiljenju v Božanski komediji. »Esejem o Božanski komediji« sledi »Breviarij«, ki je sam po sebi neskončno delo – delo življenja in pisanja človeka, ki mu je smrt pretrgala oboje. Je nič več in nič manj kot ogledovanje samega sebe in sveta v duhovnem zrcalu, v katerem se avtorjevi uvidi včasih izkristalizirajo v jasno, izbrušeno sentenco, včasih pa zgolj zaplahutajo kot asociacija ali namig (ainigma), ki mu sledi, če mu moreš. »Breviarij« je njegova askesis, njegova preža. V njem se vrača k izhodišču, vzpostavlja svoj center, išče in ohranja odnos s Celoto in kot veliki Strelec nenehno napenja lok – ki je hkrati puščica – svoje biti.