Dušan Stefančič je doživel grozote šestih nacističnih koncentracijskih taborišč. Ne le, da jih je preživel. Zaznamovan s spoznanji o sebi in ljudeh, je spisal uspešno življenjsko zgodbo. V več kot 90 letih življenja je Dušan Stefančič le enkrat resno razmišljal o tem ali je bolje živeti ali umreti. Star je bil 16 let. Grozote, lakota, beda in delovne zahteve koncentracijskega taborišča so grozile, da bodo dokončno zlomile duh sicer odločnega in iznajdljivega najstnika. Ampak mladi Dušan se tistega dne ni zlomil. Ne! Že nekaj sekund kasneje se je vanj vrnil borbeni duh, zaradi katerega si ni znal predstavljati, »da bi v taborišču pustil svoje kosti. Na lastni koži je izkusil grozote koncentracijskih taborišč Dachau, Sainte-Marie-aux-Mines, Natzweiler, Mauthausen, Gusen I. in Gusen II. »Vse skupaj je bilo nerazložljivo, nepojmljivo, neopisljivo, nepredstavljivo,« pravi o stvareh, ki jih je videl in doživel. Ampak na koncu ni le preživel, ampak resnično živel. Njegovo pestro, predvsem pa navdihujočo življenjsko pot, ki ga je poslovno vodila celo v Indijo, ter spoznanja o sebi, človeku in svetu opisuje knjiga Nepojmljivo, ki sta jo spisala z novinarko Natalijo Švab.