September ni le roman o odraščanju in nasilju, temveč tudi o prijateljstvu, ljubezni in pisanju, ki življenje delajo znosno in imajo to moč, da bolečino omilijo in nas odvračajo od tega, da bi jo prizadejali drugim. Najprej je ves Evelinin svet velika družinska hiša z malo prostora. Tam se v stene zažirajo očetove grožnje in agresivni izbruhi. Ko se prizorišče razširi na učilnice in šolske hodnike, v Evelin butajo zbadljivke, ki jih poskuša preglasiti s praznino v želodcu. Medtem ko se navzven iz briljantne deklice razvija v svojeglavo najstnico in samostojno žensko, se v njej dolbejo luknje. Zaupnica – pripovedovalka jih odstira z občutkom. Iz Evelininih spominov, shranjenih telefonskih sporočil, fotografij in dnevniških zapisov izpisuje njeno zgodbo. Tako iz gostega, preciznega jezika nastane pripoved, ki celo na formalni ravni pogosto – tako kot Evelin – okamni, udari, odplava, se skrha in sestavi nazaj.