Če ne prej, se v starosti oziramo na življenje, ki je za nami, in delamo obračun. Kje je vonj zrelega klasja? Kje je ostala žetev? Človek je nagnjen k temu, da pri minulih stvareh vidi le, da jih ni več; ne vidi pa, v katerem skednju so spravljene. Elisabeth Lukas, najbolj znana učenka Viktorja E. Frankla, nam nazorno in prepričljivo razkriva različne možnosti, kako lahko v svojem – tudi že preteklem – življenju odkrijemo smisel. Vabi nas k ustvarjalnemu odnosu do lastne zgodovine in ob slikovitih primerih in prispodobah pokaže, kako pomembno je, da se znamo spravljeno ozreti nazaj ter se veseliti osebne življenjske bére. Avtorica prispeva svoj vidik k reševanju ene najtežjih nalog človeštva danes in jutri: kako poskrbeti za kakovostno staranje in sožitje generacij. Spodbuja nas, da bi tudi v tem življenjskem obdobju prepoznavali posebne življenjske možnosti in naloge, ki jih prinaša, ter ga v polnosti in smiselno preživeli. Med drugim spregovori o »ustvarjalnem pristopu do življenjske zgodovine«. Sleherni človek namreč v življenju doživi kaj hudega: nesreče zaradi višje sile, usodne lastne zmote, ki se jih sproti ni zavedal, krivde zaradi svojih napak in krivičnosti drugih ljudi. Pri ustvarjalnem obračunu ob svoji življenjski zgodbi lahko doživljajsko zapolni te vrzeli, da ga v starosti ne razjedajo. Tako najde njihov smisel v kontekstu celote svojega življenja. Tokratna izdaja knjige Vse se uglasi in izpolni, ki je pri Mohorjevi prvič izšla leta 2002 in nato leta 2017, je v tretji izdaji dopolnjena z novim poglavjem Ali sta starost in izguba možganskega tkiva »prepreka na poti k smislu«?