Adios Buenos Aires je hvalnica življenju in tangu, čeprav je ena njegovih osrednjih tem predvsem minevanje, staranje in, kot pravi naslov, poslavljanje. Avtorica se po nekaj letih odsotnosti odloči, da gre še enkrat – zadnjič – v Buenos Aires, prizorišče romana Coco Dias ali Zlata vrata, in napiše neke vrste nadaljevanje. Le da tokrat prvoosebna pripovedovalka ni Valerie Nolo, njena romaneskna različica, ampak pisateljica sama, ki se sprašuje, zakaj se je morala še enkrat vrniti v Buenos Aires. Odgovor je v »majhnih vsakdanjih čudežih«, kot imenuje naključja, ki jo postavijo pred osebe, ki so bile na tak ali drugačen način pomembne zanjo, a tudi srečanja, ki ji bodo pomagala odgovoriti na vprašanja, ki si jih zastavlja, kot je na primer zaupanje. Kaj pomeni danes zaupati? Avtorica odhaja na milonge, kot bi odhajala v gledališče, je hkrati gledalka in plesalka, opazuje, kaj se dogaja, si zapisuje … V njen zadnji tango z Buenos Airesom je vpletenih toliko nežnosti, modrosti in prizanesljivosti, da Adios iz naslova skoraj gotovo ne pomeni dokončnega slovesa.