Mona je stara deset let in živi v Parizu. Nekega dne nenadoma za nekaj časa izgubi vid. Zdravniške preiskave ne pokažejo ničesar, toda dedek, trmast in moder star mož, se zaveda: če Moni grozi, da bo izgubila vid, potem ji je treba pokazati tisto, kar je človeštvo ustvarilo najlepšega.
Tako se vsak teden podata na tih, skoraj zarotniški opravek. Muzeji postanejo kraji iniciacije, umetnine pa govorica, prek katere se Mona uči gledati – najprej s črtami in barvami, nato z besedami, nazadnje s tišino.
Skozi dvainpetdeset umetnin roman razpira skrivnost pogleda: zakaj nas umetnost nagovarja, kako nas spreminja in kaj razodeva o nas samih. Monine oči so pripoved o dediščini čudenja in o tem, kako se življenje včasih razsvetli prav tam, kjer smo mislili, da nastopa največja temina.