Vincencij Pavelski se ni rodil kot svetnik, svetniških posebnosti ni kazal kot otrok in tudi kot mlad moški ni bil prav nič svetniški. Toda v nekem trenutku se je zazrl v svet okrog sebe in si rekel, da je s podobo, ki jo vidi, marsikaj narobe. Uporabil je svoje talente in se tako kot Marija dal Bogu na voljo. Sadovi njegovega dela skozi vincencijansko družino in njene karizme še štiristo let pozneje izboljšujejo svet, prinašajo upanje in prižigajo vero. V letošnjem maju nas opominjajo, da smo vsi misijonarji, pa naj bo v svoji družini, domači vasi ali pa v najbolj oddaljenem in pozabljenem kotičku sveta.